Zgodovina slovenske glasbe

Slovenska glasba je sestavni del zahodnoevropske glasbene kulture in je tesno povezana z glasbo sosednjih dežel, predvsem Avstrije, severne Italije in Hrvaške. V skladu z geografsko raznolikostjo in družbenimi razmerami, ki so se v preteklosti porajale na območju Slovenije, je razvidna tudi relativno bogata glasbena preteklost. V grobem razlikujemo ljudsko glasbo in umetno (ali umetniško, komponirano glasbo: posvetno, cerkveno, zabavno). Hkrati ločimo resno in zabavno glasbo. Za slovensko ljudsko in narodno zabavno glasbo je značilen slovenski alpski pevski in glasbeni melos, durovske melodije, ritem polke in valčka ter več glasno petje.

Podatki o začetkih slovenske glasbe so zabrisani med prve omembe ljudskih pesmi, oziroma omembe, da so prebivalci območja današnje Slovenije od 6. stoletja dalje prepevali v svojem jeziku. Glasba tega časa je najbrž segala v obdobje nekdanje pradomovine ter bila oblikovno in vsebinsko podobna glasbi drugih Slovanov.

Ko so v 8. stoletju Slovenci izgubili narodno samostojnost, so izginili tudi pogoji za samonikel kulturni razvoj, predvsem na področju umetne glasbe. Srednjeveških skladateljev umetne glasbe iz vrst Slovencev praktično ni bilo. V 19. stoletju, približno tisoč let pozneje, so se v času prebujanja narodne zavesti začeli slovenski skladatelji umetne glasbe naslanjati na elemente ljudskega glasbenega izročila, ki se je medtem porajalo in ubiralo samostojnejšo pot. Po koncu Avstro-Ogrske vladavine so se v Sloveniji izboljšali pogoji narodnostne kulture, napredovalo je tudi glasbeno šolstvo.

V času NOB so nastale potrebe po skladbah, ki bi bile dostopne ljudskim množicam, zato so se modernistični koncepti v slovenski glasbi vse do leta 1950 nekoliko omilili. Glasba NOB je med ostalim vključevala ponarodele in ljudske borbene oz. puntarske pesmi, delavske pesmi iz obdobja oktobrske revolucije ter protifašistične pesmi iz španske državljanske vojne. Po obdobju kulturnega molka je bila izvajana predvsem zborovska glasba na partizanskih zborovanjih, razvoju pa je pridonesel tudi Radio OF. Po vojni je večina pred- in medvojnih skladateljev nadaljevala svoje delo, tisti, ki so bili pred vojno modernisti, so se le polagoma vrnili nazaj k radikalnejšemu iskanju nove glasbe.