Pomembna skladatelja 17. stoletja sta bila Janez Krstnik Dolar (1620-1673) iz Kamnika ter Isaac Posch (1591–1622), katerega narodnost ni potrjena. Ugodnejše, urejene gospodarske razmere, ki so nastale v času protireformacije, so vplivale tudi na razcvet glasbe. Grof Wolf Engelbert Auersperg (1610–1673) je dal v Ljubljani sredi 17. stoletja prvič predstaviti italijansko opero. Gostovanja italijanskih opernih družin so v naslednjem stoletju postala zelo pogosta, predstave so bile večinoma v Auerspergovem dvorcu in v Pokrajinski palači. Leta 1701 je bila ustanovljena Academia philharmonicorum Labacensis, ki je imela svoj orkester in pevski zbor ter je močno pripomogla pri nastajanju slovenske baročne glasbe. Pomembnejše glasbene osebnosti tega obdobja so bili Janez Jurij Hočevar(1656–1714), Janez Gapšar Gošel, Janez Jakob Labassar pl. Laubenburg (1657–1703), Amandus Ivančič, Janez Berthold von Höffer in drugi. Komponirali so oratorije, koncerte, sakralna dela, trio-sonate, v tem času je nastala opera Belin, edina znana izvirna opera iz baročnega obdobja v slovenskem jeziku. Njen avtor je Jakob Zupan (1734–1810), libreto je prispeval Janez Damascen Dev. Leta 1765 je bilo v Ljubljani ustanovljeno ljubljansko Stanovsko gledališče s približno 800 sedeži. Med poznobaročne in rokokojske avtorje lahko štejemo priložnostnega skladatelja, sicer pa književnika Antona Tomaža Linharta (1756-1795), ter vsestranskega glasbenika Franca Pollinija (1762–1846), ki je bil violinist, pianist, pevec in skladatelj, mdr. avtor kantate in opere. Glasbeniki so se z namenom akustične obogatitve vključevali tudi v literarne predstave, kot so verske procesije. Najdragocenejši primer te vrste je Škofjeloški pasijon^].

Vir: Wikipedia