Poleg prihoda renesanse in njenega glasbenega sloga je 16. stoletje s protestantizmom najavilo prelomnico v slovenski kulturi. Leta 1567 je bila natisnjena prva pesmarica v slovenskem jeziku, zbral in uredil jo je Primož Trubar (1508-1586). Reformacija je gojila enoglasno cerkveno petje ter za polifone koralne obdelave. V tem času je prišlo v Slovenijo mnogo tujih kantorjev, ki so delovali v okviru protestantskih in katoliških pevskih šol. Leta 1537 so bili prvič omenjeni tudi t. i. mestni piskači. Čeprav so se pogoji za glasbeno izobraževanje izboljševali, so mnogi nadarjeni glasbeniki svojo poklicno pot iskali v tujini. Med najvidnejšimi je pevec in skladatelj Jakob Gallus (1550-1591). Slovensko glasbeno življenje je bilo sicer skromnejše, a vsebinsko podobno drugim zahodnoevropskim deželam. Jezuitska šola v Ljubljani je s prikazovanjem svojih šolskih dram (v svojem kolegiju ali pa v letnem gledališču »Pod turnom«) vzpodbudila nastajanje glasbe domačih skladateljev. Osrednji kulturni prostor je bila Ljubljana (tu so delovali tudi mojstri pevci – meistersingerji), vendar so se do 17. stoletja razcvetela še druga glasbena središča: v Celju, na Ptuju, v Idriji, Kranju in Tržiču.

Vir: Wikipedia