Romantična glasba se je najprej začela nakazovati v zrelih delih Jurija Mihevca in Riharja, Gašparja Maška, Alojza Ipavca (1815-1849) in Jožefa Tomažovica mlajšega (1823-1851), vendar pa je svoj razmah doživela relativno pozno. Eden od vzrokov za to so bile narodne zahteve, ki so se prebujale pred, večji del pa po marčni revoluciji leta 1848 in so v sklopu širjenja narodne zavesti vključevale potrebo po samonikli, preprosti slovenski glasbi, ki bi bila lahko razumljiva širokim množicam ljudi. Tovrstno vračanje v predromantiko najbolje poosebljata skladatelja Jurij Flajšman(1818-1874) in Miroslav Vilhar (1818-1871).

Narodno gibanje je spodbujalo nastajanje umetne glasbe, ki se je naslanjala na ljudsko glasbo in se s tem oddaljevala od zahodnoevropskih šablon. Od leta 1860 dalje so pomembno vlogo pri razvoju slovenske glasbe odigrale čitalnice s svojimi zbori in pevskimi šolami, leta 1867 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Dramatično društvo (spodbujalo je nastanek scenskih del), leta 1872 pa Glasbena matica, ki je vključevala glasbeno šolo, zbor in orkester. V okviru Cecilijanskega društva je od leta 1878 pa do konca 2. svetovne vojne delovala orgelska šola, v istem obdobju je društvo izdajalo tudi periodično publikacijo Cerkveni glasbenik. V drugi polovici 19. stoletja je skladateljski ustvarjalni potencial dosegel dotedanji vrhunec. Najvidnejši skladatelji tega časa so bili Davorin Jenko (1835-1914), avtor samospevov in zborovskih skladb, mdr. Naprej zastava slave; Benjamin Ipavec (1829-1909) s skladbami Serenada za godala, opera Teharski plemiči, opereta Tičnik; in Fran Gerbič (1840-1917) z Lovsko simfonijo, s kantatami, z operami, zborovskimi pesmimi in s samospevi. Na slovenskih tleh sta delovala še skladatelja češkega rodu Anton Foerster (1837-1926), avtor komične opere Gorenjski slavček in Kamilo (1831-1859), sin Gašparja Maška. Generacijo novoromantičnih skladateljev s konca 19. stoletja predstavljajo Risto Savin (1859-1948), predvsem z operami Lepa Vida, Gosposvetski sen, Matija Gubec – ter z baletoma Čajna punčka in Plesne legendice; Fran Serafin Vilhar (1852-1928), Anton Lajovic (1878-1960) in Emil Adamič (1877-1936). Slednja sta se dotaknila impresionizma. Med vidnejše glasbene osebnosti ob prelomu stoletja sodi tudi vsestranski Gregor Gojmir Krek (1875-1942), ki je bil urednik revije Novi akordi.