Z impresionizmom se je najbolj identificiral Janko Ravnik (1891-1982), medtem ko je bil Marij Kogoj (1895-1956) najvidnejši predstavnik ekspresionizma. Njegovo temeljno delo je opera Črne maske iz leta 1929, v njej z mešanico tonalnosti in atonalnosti z zvokovno-ritmično nasičenostjo izraža psihološko zapleteno zgodbo izpod peresa Leonida Andrejeva. Prav tako kot Marij Kogoj se je leta 1895 rodil Slavko Osterc, pedagog in skladatelj, ki pa je radikalneje zagovarjal atonalnost in atematiko. Kljub strogi konstruktivistični usmerjenosti je, ironično, največkrat izvajana Osterčeva skladba blagozvočni Adagio za godala iz Suite za Orkester. Generacija skladateljev, rojena ob prelomu stoletja, je bila slogovno neenotna. Poleg Osterca in Kogoja so se zvrstili Lucijan Marija Škerjanc (1900-1973), ki je ubredel eklektično-novoromantično skladateljsko pot, poleg tega pa je bil publicist in izvrsten pedagog. Matija Bravničar(1897-1977), po prepričanju modernist, se je naslanjal na ljudske glasbene elemente. Bravničarjeva osrednja dela predstavljajo štiri simfonije, več simfoničnih pesnitev ter operi na besedilo Ivana Cankarja: Hlapec Jernej in njegova pravica ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Blaž Arnič (1901-1970) se je odrekel modernistični abstraktnosti v korist novoromantičnemu realizmu. Njegove številne orkestrske skladbe, med katere sodi tudi osem simfonij, sodijo med temeljna dela slovenske simfonične glasbe.

Vir: Wikipedia