Močni kulturni vplivi so v slovensko ljudsko glasbo prihajali preko tujega plemstva, potujočih pevcev, pa tudi rimskokatoliške cerkve. Od 8. stoletja dalje so pokristjanjeni karantanski Slovenci pri verskih obredih peli latinske hvalnice »novemu« Bogu tako, da so v besedilo vrnili kratek domači stavek ali besedo, ki so jo razumeli. Ponavljali so kratke obredne vzklike kyrie eleison in s tem kot laiki sodelovali pri bogoslužju. Tovrstno srečanje gregorijanskega korala z domačim jezikom je več stoletij vplivalo na oblikovanje srednjeveških slovenskih cerkvenih pesmi, saj so Slovenci zelo počasi opuščali poganske obrede. Cerkev je večini poganskih običajev vtisnila krščanski videz, s koralom pa so prišli na slovenska tla prvi elementi zahodne glasbene kulture. O srednjeveški glasbi in glasbilih pričajo številne srednjeveške freske v slovenskih cerkvah. Med redke spomenike ustvarjanja umetne posvetne glasbe sodi nemškaviteška lirika s slovenskih tal. O njej je znano to, da je nastala na slovenskih gradovih oz. v krogu plemiških rodbin 12. in 13. stoletja. Ohranjena so dela treh anonimnih avtorjev, vitezov-minnesingerjev, z gradov Žovnek(Suonegg), Gornji grad(Obernburg) ter Ostri vrh(Scharpfenberg). Poimenovani so kot Žovneški (Der von Suonegge), Ostrograjski (Der von Obernburg) in Ostrovrški (Der von Scharpfenberg). Slovenske gradove sta obiskala oz. tam živela tudi znana minnesingerja Ulrich Liechtensteinski^[in t. i. zadnji viteški pesnik Osvald Wolkensteinski, Tirolec, ki v svoji avtobiografiji navaja, da govori deset jezikov, med njimi tudi slovenščino (nemško poimenovano »windisch«). Ta trditev je podkrepljena z dejstvom, da je v dveh svojih pesmih uporabil slovenske besedne zveze, npr. »jaz sem toj, draga tvoj, na moje srce me drži dobro«, ipd.

Vir: Wikipedia